V domači trgovini se (v teoriji) čas od dobave blaga oz. izstavitve računa do plačila zaradi kratkih plačilnih rokov šteje kot normalen strošek poslovanja, ki ga podjetje financira z lastnim kapitalom (praksa?). V mednarodnem poslovanju so plačilni roki praviloma daljši, zato se podjetja poslužujejo zunanjih virov financiranja. Od tega, kdo bo financiral mednarodni posel (kupec / prodajalec / finančni posrednik), je odvisna njegova donosnost.
Največji delež financiranjaj v mednarodnem poslovanju prevzemajo banke in druge finančne institucije, ki nase (proti plačilu) prevzamejo tveganje in pomagajo (največkrat izvozniku) premostiti določeno časovno vrzel. Meja med »financiranjem izvoza« in »zavarovanjem izvoznih terjatev« ni jasna, kajti instrumenti financiranja imajo vgrajene tudi zavarovalne mehanizme.
Vrste financiranja mednarodnih poslov:
Predplačilo
Predplačilo je idealna metoda financiranja izvoza za izvoznika, ki jo lahko uveljavi v primeru, ko ima močno pogajalsko pozicijo ali prodaja blado / storitve nepoznanemu kupcu.
Plačilo na odprt račun
Plačilo na odprt račun ali klasičen trgovinski kredit je ugodna metoda za kupca, ki blago prejme, proda naprej in šele nato plača. Predpogoj za tak način financiranja je poznavanje in medsebojno zaupanje pogodbenih strank. Prihrani čas in stroške, ki bi jih sicer imeli s pripravo ustreznih zavarovanj.
Dokumentarni inkaso
Dokumentarni inkaso je plačilni instrument, ki zagotavlja določeno stopnjo varnosti. Razlikujemo dve vrsti:
Dokumenti proti plačilu (documents against payment; cash against documents) – DOKUMENTARNI INKASO
Izvoznik odpremi blago na naslov kupca. Sočasno posreduje svoji banki ustrezne dokumente, ki jih ta pošlje predložitveni – uvoznikovi banki. Kupec dokumente pregleda, poskrbi za plačilo blaga, nakar dobi dokumente in lastniško pravico nad blagom. V primeru neplačila ostane blago izvozniku. Banka odigra le posredniško funkcijo.
Pozitivna stran tega načina je za prodajalca takojšnje plačilo kupca (po prejemu dokumentov) in za kupca možnost pregleda dokumentov pred plačilom, medtem ko je slabost za prodajalca tveganje, da kupec lahko ne prevzame blaga, za kupca pa, da brez dokumentov ne more do blaga, da bi preveril kvaliteto.
Dokumenti proti akceptu menice (documents against acceptance) – DOKUMENTARNI AKCEPT
Izvoznik odpremi blago na naslov kupca. Sočasno posreduje svoji banki ustrezne dokumente, ki jih ta pošlje predložitveni – uvoznikovi banki. Ta izroči kupcu dokumente na podlagi meničnega akcepta. Kupec tako pride do dokumentov in lastništva blaga, plača pa šele ob dospetju menice. Izvoznik v času do zapadlosti menice nosi tveganje (ne)plačila. Če kupec kljub meničnemu jamstvu ne poravna svojih obveznosti, menica predstavlja pravno podlago za njihovo izterjavo.
Menica
Menica je formalen obligacijski vrednostni papir, ki ima pravni učinek le, če izpolnjuje vse pogoje, ki jih predpisuje menično pravo.
Sestavni deli menice:
- označba, da gre za menico,
- brezpogojni poziv trasatu, naj plača menični znesek,
- ime tistega, ki naj plača menični znesek (trasat),
- navedba dospelosti,
- znesek,
- ime tistega, ki mu je treba plačati (remitent),
- navedba datuma in kraja izdaje menice,
- podpis izdajatelja (trasant).
Osnovne funkcije menice:
- Menica kot plačilno sredstvo (menica se izda za plačilo blaga ali storitev).
- Menica kot kreditno sredstvo (izdajatelj - dolžnik na ta način odloži plačilo do dospelosti menice, upnik jo lahko proda banki in pride do takojšnjega plačila).
- Menica kot sredstvo zavarovanja (dolžnik – kupec izroči menico izvozniku kot jamstvo za plačilo svojih obveznosti).
Akreditiv (letter of credit)
Akreditiv je zelo razširjena oblika kratkoročnega financiranja izvoza.
(Dokumentarni) akreditiv je način plačila, ki nudi maksimalno možno varnost tako izvozniku (da bo dobil plačilo za poslano blago), kot tudi uvozniku (da bo plačal blago, ki ga je zares zahteval). Način zavarovanja predstavljajo določeni dokumenti, ki dokumentarni akreditiv spremljajo, oziroma ki morajo dokazovati pravilnost blaga in plačila. Zato je pregledovanje dokumentov izredno odgovoren in tudi zahteven postopek, za katerega odgovarja banka, ki jih pregleduje.
V glavnem poznamo naslednje vrste akreditivov:
- nostro in loro,
- preklicni in nepreklicni,
- potrjeni in nepotrjeni,
- prenosljivi in neprenosljivi,
- navadni in obnavljajoči (revolving),
- z domicilom (dospelostjo, izplačilom) doma ali v tujini,
- podakreditivi, itd.
Navadno so akreditivi nepreklicni, nepotrjeni in prenosljivi, medtem ko so ostali elementi predvsem odvisni od bonitete izvoznika oziroma uvoznika, poslovnih navad in drugih posebnih pogojev. Dokumenti, ki običajno lahko spremljajo akreditiv, so faktura, zavarovalna polica, tovorni list (cestni, železniški, ladijski (bill of loading), letalski), skladiščnica, inšpekcijska potrdila, potrdila o kvaliteti in/ali kvantiteti blaga, carinski list, potrdilo o izvoru blaga, menica in po potrebi tudi drugi. Enotna mednarodna pravila poslovanja z akreditivi in drugimi plačilnimi instrumenti se usklajujejo preko mednarodne trgovinske zbornice v Parizu, ki objavlja ti. pravila INCOTERMS. K njim pristopajo države.
Bančna garancija
V zgodovini mednarodnega poslovanja se je skušalo tveganja neplačila zavarovati z raznimi instrumenti. 100 % varnosti ni zagotavljal noben instrument, saj je garant (banka) moral upoštevati ugovore dolžnika. Banke so bile tako kot porok neprostovoljno vpletene v spore iz osnovnega razmerja med pogodbenima strankama, zato so se v praksi razvile neodvisne garancije.
Vrste bančnih garancij:
STORITVENE (banka jamči, da bo naročnik garancije opravil neko storitev):
- za resnost ponudbe,
- za vračilo predplačila,
- za dobro izvršitev posla,
- za odpravo napak v garancijski dobi,
- za zavarovanje plačila carinskega dolga,
PLAČILNE (banka jamči za denarno obveznost naročnika garancije):
- garancija za odplačilo kredita,
- garancija za vračilo avansa,
- garancija za pravočasno plačilo.
Izvoznik ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe od kupca zahteva bančno garancijo za pravočasno plačilo.
- Izdela in odpremi blago iz osnovne pogodbe.
- Ob zapadlosti plačila pozove kupca, naj poravna svojo obveznost. Če kupec tega ne stori, izvoznik izkoristi garancijo. Njegovo terjatev poplača banka, ki je izdala garancijo (“brezpogojno”, “na prvi poziv”). Banka nato terja naročnika garancije za poplačilo dolga.
- Bančna garancija je sicer drag instrument, a z vidika izvoznika zagotavlja visoko stopnjo varnosti.
Ostale oblike financiranja
POSOJILO IZVOZNIKU / KUPCU
Pri kreditiranju izvoznika lahko državna izvozna agencija ali domača / regionalna / mednarodna banka opravi pomembno funkcijo lajšanja nastopa izvoznika na tujem trgu po konkurenčnih pogojih.
SID – Slovenska izvozna in razvojna banka d.d. praviloma to izvaja preko slovenskih poslovnih bank, redkeje sama.
Za zavarovanje posojila banka zahteva:
- hipoteko na nepremičnine ali poslovne prostore (hipotekarno posojilo);
- menice (menično posojilo);
- zastavo premičnin, terjatev ali VP (lombardno posojilo);
- drugo.
FACTORING
= (predčasen) odkup (kratkoročnih) terjatev (z diskontom). Velja za že nastale ali bodoče kratkoročne terjatve (do 120 dni).
Podlaga terjatve: račun za opravljeno storitev / izvoženo blago. Dolgoročnejši odnos med faktorjem (banko) in izvoznikom. Draga oblika financiranja!
FORFAITING
= (predčasen) odkup (srednje – in dolgo- ročnih) terjatev (z diskontom). Namenjen financiranju izvoza blaga in storitev kapitalske narave.
Kupec terjatev (forfaiter) se odpove regresnemu zahtevku proti prodajalcu terjatev (forfaitist) v primeru neizterljivosti ali delne izterljivosti teh terjatev.
Forfaiting združuje elemente financiranja in zavarovanja, zato je še dražji način od factoringa.