Pravo je sistem kot celota učinkovitih pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo zunanja vedenja in ravnanje posameznikov in njihovih združenj v življenjsko pomembnih družbenih razmerjih.
Ena od klasičnih definicij prava prihaja iz starega Rima, ki pravi, da je pravo umetnost dobrega in pravičnega (ius est ars aequi et boni). Pravo je mnoštvo pravil, ki urejajo najpomembnejše odnose v določeni družbi.
Pogodba
Pogodba je dogovor, s katerim stranke sprejemajo obveznost nekaj dati, storiti oz. spoštovati določene stvari. Pogosto s tem izrazom mislimo akt, ki vsebuje zapis takšnega dogovora. Sicer pa za pogodbo ni potreben zapis, pogodba je oblikovana s kakorkoli izraženim soglasjem, razen ko je pisna oblika izrecno določena, kot npr. pri gradbenih pogodbah.
Več o sklepanju pogodb.
Pravni sistemi
Pravna vprašanja, ki zadevajo pogodbene odnose med operaterji različnih držav so po naravi kompleksni, ker dejansko ni pravega priznanega suprancionalnega pravnega reda. Vsaka država v svojem pravnem sistemu odraža svoj lastni koncept pravice.
Več o pravnih sistemih.
Viri mednarodnega trgovinskega prava
Mednarodno poslovanje pozna dva vira: pravila, ki jih izdelajo države ali mednarodne organizacije, ki združujejo države (konvencije), in svoj specifičen pravni vir, "Lex Mercatoria" ali trgovsko pravo. Slednjega sestavljajo strokovna pravila. Lex Mercatoria sloni na uzancah in načelih, ki so splošno priznana in spoštovana, in različnih virih (državnih ali konvencijskih), na utečeni poslovni praksi, na tipskih pogodbah in na principih, ki so jih izoblikovale arbitražne odločbe na področju trgovinskega prava.
Med vire mednarodnega trgovinskega prava uvrščamo:
- Pravila, ki jih označujemo kot »spontani viri«, ker izhajajo iz prakse in običajev. Tu najdemo incoterme, pravila in običaje dokumentarnega kredita, tipske pogodbe ali splošne prodajne pogoje. Ti instrumenti so proizvod prakse, ki so jih zabeležile in sistematizirale različne nevladne organizacije, ki so združenja;
- Arbitraža; arbitri imajo v okviru mednarodnih arbitraž možnost razvoja splošnih načel, sploh v primerih, ko razsojajo po načelu pravičnosti;
- Konvencije, ki zajemajo meddržavne bilateralne konvencije, ki so številne na področju socialne varnosti in na davčnem področju, in multilateralne konvencije, ki imajo širše področje uporabe in jih najdemo na različnih področjih (mednarodna prodaja, transport, priznavanje tujih sodnih odločb itd).
Pravo EU
Pravo Evropske Unije združuje množico različnih predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah. Ti predpisi težijo k uniformizaciji nacionalnih zakonodaj. Ta sekundarna zakonodaja temelji na ustanovnih aktih evropskih skupnosti, kot so se kasneje spreminjali. Republika Slovenija je z vstopom v EU sprejela celoten pravni red Unije s takim acquis communautaire, ki je tedaj obsegal nekaj več kot 5000 uredb, 1500 direktiv in bogato sodno prakso sodišča Evropske skupnosti.
Poslujemo torej v izjemno kompleksnem pravnem okolju. Po eni strani smo priča naporom poenotenja in simplifikacije na mednarodnem nivoju v razmerju do tujih poslovnih partnerjev, po drugi pa multiplikacijo predpisov na evropski in interni ravni, ki omejujejo načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij. The more laws, the less justice. [Cicero]
Poznamo štiri vire prava EU:
- Uredba: je splošen in v celoti zavezujoč pravni predpis, ki ga sprejmejo bodisi Evropski parlament in Svet skupaj, bodisi Evropska komisija. Uporablja se neposredno v državah članicah in je v hierarhiji pravnih norm nad nacionalnim zakonom. Primer: Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22. Decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
- Direktiva: je naslovljena na države članice. Obvezuje jih, da v določenem roku dosežejo določen rezultat, prepuščeno pa jim je, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi bodo direktivo prenesle v nacionalni pravni red.
- Odločba: je namenjena naslovnikom – posameznim državam članicam.
- Priporočila in mnenja: so akti brez obvezujočega učinka, imajo pa moralno težo. To so instrumenti, ki usmerjajo zakonodajo držav članic.
Pravo, ki ga je razvila poslovna praksa
V tem okviru pravil mednarodnega trgovinskega poslovanja ne definirajo države, ampak akterji mednarodnega poslovanja sami. Pravila sestavljajo neodvisne organizacije, uporabljajo pa se spontano in služijo kot referenca v mednarodnih arbitražah. Ta pravila se uporabljajo samo, če se stranke izrecno opredelijo za njihovo uporabo.
Mednarodna trgovinska zbornica (International Chamber of Commerce, ICC) se opira na prakso in izkušnje in ne na teorijo pri izdelavi priporočil in pravil, ki jih praksa sprejema in uporablja na pomembnih področjih. ICC je tako izdelala zlasti zelo široko uporabljena pravila in uzance o dokumentarnem kreditu, pravilnik o arbitraži, incoterme. Izdelala je tudi tipske pogodbe, ki so dragocen vir zlasti za majhna in srednja podjetja, ki nimajo sredstev za specializirane odvetnike. Tudi razna strokovna združenja za svoje člane proizvajajo pravila, največkrat splošne pogoje, ki dopolnjujejo posamezne dogovore za določen posel.
V vsakem primeru se ni priporočljivo prepustiti sistemu, četudi so to mednarodna pravila, da dopolni implicitno. Uporaba mednarodnega prava lahko vodi do nepričakovanih ali celo neugodnih rezultatov, na primer da v prodajni pogodbi ni določen rok dobave. Kupec pričakuje, da bo blago prejel v enem mesecu. Prodajalec pa je blago dobavil v dveh mesecih. Kupec se želi pogodbe znebiti, zanj je moment mimo in jo bo skušal razveljaviti, češ da ne vsebuje bistvenega elementa posla, roka dobave. Recimo, da je po njegovem pravnem redu to razlog za ničnost pogodbe. Če pa se na primeru uporabi mednarodna konvencija, potem je prodajalec dolžan dobaviti blago v razumnem roku. Razumen rok je rok, ki velja v praksi v konkretnem sektorju, in če je to dvomesečni rok, potem kupec ne bo upravičen do svojih zahtev.
Incotemi (International Commercial Terms)
Incoterme je razvila ICC kot enotna pravila, ki urejajo stroške, tveganja in obveznosti prodajalcev in kupcev v mednarodnem pravnem prometu. Ker urejajo vprašanja, ki zadevajo uvoz in izvoz, so namenjena predvsem mednarodnim poslom. V ZDA jih pogosto uporabljajo tudi za domače poslovanje. ZDA poznajo svoj Uniform Commercial Code s podobnimi komercialnimi pogoji, podobnimi kraticami, zato je potrebno pri poslovanju z ZDA posebej paziti, katere komercialne pogoje smo izbrali (ICC ali UCC).
Več o Incotermih.