Ustanavljanje družb in predstavništev/podružnic
Ustanovitev in poslovanje družb ureja Trgovinski zakonik, ki loči dve obliki delniške družbe (sherkate sahami), in sicer odprto delniško družbo in zaprto delniško družbo. Odprta delniška družba lahko izdaja delnice, ki kotirajo na borzi. Zaprta delniška družba se po ureditvi močno približuje družbi z omejeno odgovornostjo (sherkate ba massouliate mahdood), ki se od zaprte delniške družbe razlikuje po tem, da je število družbenikov omejeno na 50. Pri odprti delniški družbi je število družbenikov navzdol omejeno na minimum tri, navzgor pa ni omejitve.
Ostale oblike, ki jih ureja zakon, so družba z neomejeno odgovornostjo ter dve obliki komanditnih družb ter mešane firme med domačimi in tujimi podjetji. Tuji vlagatelji lahko odprejo tudi podružnico, agencijo ali predstavništvo, ureditev določa poseben zakon (Law for Allowing the Registration of a Branch or Representative of Foreign Companies)). V vsakem primeru traja postopek ustanovitve družbe ali odprtja poslovne enote šest mesecev, glede na zapletenost in nedoslednost pravnega režima pa je nujno, da ustanovitev vodi iranski odvetnik.
Nekaj osnovnih informacij še o ustanavljanju ostalih družb in predstavništev :
- najenostavnejša oblika je predstavništvo (representative office), ki lahko opravlja dejavnosti razvoja, raziskave in marketinške dejavnosti na trgu.
- Naslednja oblika je tudi možnost ustanovitve podružnice, ki lahko posega v bistveno širše področje dela (branch office) kot so vzdrževanje, popravila , servisi itd. Te podružnice so lahko tudi 100% v lasti tujih podjetij. Voditi morajo poslovne knjige in plačujejo davke vezane na vrsto in količino aktivnosti, navedenih v poslovni knjigi.
- Podružnica v eni izmed iranskih prostocarinskih con. Ta oblika dopušča vse oblike poslovanja, ustanovitev je zelo hitra, poceni in je lahko 100% v lasti tujih podjetij. Takšne podružnice v prostocarinskih conah lahko odprejo predstavništva vsepovsod po Iranu, brez posebnih prijav ali dodatnih stroškov v kolikor je dejavnost le teh vezana na raziskavo trga, marketing in trženje. Ena od velikih prednosti teh podružnic je ta, da lahko iranskim podjetjem izstavijo fakture v lokalni valuti (rial). Ta sredstva se dajo nato v prosto carinskih conah na prostem trgu, zamenjati v svetovne valute in transferirajo na želeno mesto po svetu.
Dotlej zelo restriktiven odnos do tujih naložb se je spremenil septembra 2002, ko je začel veljati novi Zakon o spodbujanju in zaščiti tujih investicij (Law on Attraction and Protection of Foreign Investments). Čeprav ni izpolnil vseh pričakovanj, zakon določa bistveno boljše pogoje za tuja vlaganja kot prejšnja zakonodaja. Pred tem v nobenem primeru ni bilo možno, da bi tuja firma imela večinski delež v mešani firmi oz. Delniški družbi. Danes je možno, da ima tuja firma v primeru proizvodne dejavnosti tudi 100% lastništvo in v primeru ostalih dejavnosti 49% tuji lastniki delnic in 51% domači ( to je predlog, lahko pa je tudi drugače).
Zakon daje boljše varstvo tujih vlagateljev. Med najbolj spodbudnimi spremembami je zagotovilo iznosa dobička iz države v konvertibilni valuti – po prejšnji zakonodaji je bilo to mogoče le, če je dobiček izhajal iz izvozne dejavnosti. Zakon jamči tujim vlagateljem tudi tržno odškodnino v primeru razlastitve ali škode, ki bi nastala zaradi ravnanja državnih organov. Na videz pomembna novost je tudi priznavanje mednarodne arbitraže v primeru sporov; v resnici pa je to mogoče le v primeru, da je med državama sklenjen bilateralni sporazum.
Postopki za izvedbo naložb naj bi se pospešili, saj zakon postavlja 45-dnevni rok, v katerem morajo državni organi odgovoriti na vlogo; ker pa ni predvidenih sankcij za kršenje tega določila, v praksi sprememb najbrž ne bo.
Vse pogodbe, sklenjene s tujimi družbami, nadzoruje posebna komisija. Pogodbe ali transakcije, ki presegajo vrednost 1 milijon dolarjev, morajo potekati prek mednarodnega javnega razpisa, tuje družbe pa morajo okoli 30% vrednosti pogodbe odstopiti v podizvajanje iranski družbi.
Plačilo pogodbenih zneskov in računov poteka večinoma preko bančnih akreditivov, ki jih kupci odprejo pri iranski banki, večina dobaviteljev pa tudi sprejema menice in jih diskontira v mednarodnih bankah ali institucijah ali v iranskih bankah zunaj Irana, čeprav je Centralna banka Irana menice formalno prenehala uporabljati. Plačila v povezavi s petletnimi razvojnimi načrti potekajo večinoma prek bančnih kreditov, to je posojil, ki jih iranskemu kupcu odobri banka v prodajalčevi državi. Banka na osnovi odobrenega posojila plačuje dobaviteljeve račune, posojilo pa je ponavadi zavarovano pri iranski banki. Včasih se zahteva, da iranska centralna banka ali vladno ministrstvo nastopa kot porok. Obresti posojila plača kupec. Plačilo prek bančnega kredita je pri iranskih strankah zelo priljubljeno in zagotavlja konkurenčno prednost pri javnem razpisu.
USTANOVITEV DELNIŠKE DRUŽBE :
Delniška družba se ustanavlja po veljavnih zakonih v Iranu in je lahko privatna delniška družba ali državna. Katere so razlike med njima? Privatna delniška družba je ustanovljena z minimalnim ustanovnim kapitalom 1.000.000 Rialov (115 USD), med tem, ko je državna lahko ustanovljena z minimalnim kapitalom od 5.000.000 Rialov (575 USD). Zakon narekuje , da mora imeti delniška družba najmanj 3 člane. Praviloma iranska vlada ne opredeljuje kdo je lahko delničar ali kdo ne. Naj pa bi se gledalo, da je program poslovanja družbe v skladu z nacionalnim programom razvoja. V primeru, da je vplačilo ustanovnega kapitala ( za delnice) v gotovini, je lahko znesek le 35% od zahteve, preostalo pa v roku pet let. Delniški kapital se lahko poveča ali zniža le s privolitvijo 2/3 glasov vseh delničarjev. Direktorij družbe v državni lasti mora imeti minimalno pet direktorjev, privatne pa dva. Direktor v privatni družbi ima pravico do 10% dividende, v državni družbi pa le 5%. Državna družba ima omejitev maksimalne nominirane vrednosti delnice na 10.000 rialov, med tem pa privatne družbe nimajo omejitve.
PREDSTAVNIŠTVA IN PODRUŽNICE:
Danes lahko vsaka tuja firma ustanovi predstavništvo ali podružnico v Iranu. Osnovni pogoj je predvsem, da mora biti registrirana kot firma v svoji državi, nato lahko zaprosi za predstavništvo ali podružnico v Iranu. Registracija se začne v oddelku za registracijo podjetij ( Edareh Sabte Sherkatha) , ki je lociran v Teheranu. Za registracijo so potrebni naslednji dokumenti :
- pridobiti je potrebno pismo od ministrstva, vladne organizacije ali podobno, da je že sodelovanje med Iransko in tujo firmo vzpostavljeno
- izpolnjen obrazec za registracijo
- overjena kopija priglasitvenega lista firme
- overjen dokument o odgovorni osebi
- pismo uradnemu pravnemu zastopniku, ki bo vodil registracijski postopek
- deklaracija o registraciji predstavništva ali podružnice mora biti prevedena v Farsi, prav tako izpolnjen poseben obrazec v te namene
- vsi dokumenti za registracijo morajo biti ali v Farsi ali pa k dokumentom pripet uradni prevod overjen pri notarjih.( tudi ambasada ali konzulat so pristojni )
- znesek registracije za predstavništva in podružnice tujih podjetij se kalkulira na osnovi formule iz 10 člena zakona o registraciji podjetij in je od primera do primera različen.
- V skladu s 105 členom zakona o davkih, tuja predstavništva in podružnice plačujejo davek na prihodke, zaslužene neposredno ali posredno. Višine se ne da posplošiti, saj je odvisna od vrste in količine prihodkov.
- Voditi morajo poslovne knjige in dopuščati občasno kontrolo podatkov.
- Predstavništva in podružnice, ki so v Iranu registrirana kot raziskovalna, razvojna in marketinška dejavnost, ki prinaša dobiček neposredno matični firmi izven Irana, niso dolžne plačevati davkov na dobiček.
PROSTO CARINSKE CONE V IRANU:
Prosto carinske cone v Iranu so v zadnjem času zelo popularne in se registracija podjetij na teh teritorijih vedno bolj povečuje. Za razliko od ustanovitve firm, predstavništev ali podružnic v Iranu, je tukaj postopek in čas veliko enostavnejši in krajši.
Vsaka prosto carinska cona v Iranu ima svoj urad za registracijo podjetij imenovan : Companies and Industrial and Intellectual Ownership Registry Office. Vloga teh uradov je registracija iranskih in tujih podjetij, registracija zaščitnih znamk, registracija inovacij in patentov in industrijskih risb, registracija bank in kreditnih institucij s katerimi se posluje itd. Vsaka tuja firma, ki želi aktivno poslovati v conah, mora biti najprej registrirana v svoji državi po vseh predpisih in nato preverjena s strani iranskih institucij in registrirana v uradih v coni v kateri želi poslovati.
Čas registracije je predvidoma tri mesece. Za registracijo podjetja v prosto carinski coni potrebujemo naslednje dokumente :
- pismo o nameri po registraciji podjetja v coni
- dejavnost podjetja kot je registrirano v svoji državi
- organizacijska shema podjetja
- zapis o vodstveni strukturi podjetja
- potrdilo o plačilu vsaj 35% ustanovnega kapitala , ki ga izda banka
- vsi dokumenti morajo biti predloženi v Farsi ali originalnimi prevodi tujih zapisov
- izpolniti je treba obrazec v Farsi, ki vsebuje : polno ime firme, vrsta firme, nacionalnost podjetja, znesek kapitala podjetja, zadnja bilanca, datum registracije podjetja v domovini, kakšne aktivnosti načrtujete v prosto carinski coni, druga predstavništva v Iranu, če obstajajo, izjava o poštenem poslovanju (afidavit), imena vseh registriranih podpisnikov v podjetju.
Urad za registracijo podjetij v prosto carinskih conah izda po prejetju vseh zahtevanih dokumentih in plačilu v roku od 10 dni sklep o ustanovitvi podjetja. Ta sklep se objavi v uradnem listu Irana in izide v lokalnem časopisju. Vse stroške objave nosi ustanovitelj. Vsaka firma mora najpozneje v treh mesecih po objavi ustanovitve podjetja, sporočiti imena direktorjev firme, ki so zaposleni v firmi v coni v komercialni register imen.
Stroški registracije takšnega podjetja so odrejeni po posebej določenih pravilih in se razlikujejo od cone do cone.
Zaradi specifičnosti države, nenehne rasti USD in EUR, predaje dokumentacije v domačem jeziku
(Farsi), se priporoča v primeru interesa po ustanovitvi predstavništva, podružnice ali druge oblike organizacije, najetje lokalnega advokata, ki bo zadevo brez večjih zapletov v vašem imenu uredil.
Več informacij:
g. Franc Lenhart proming.pos@siol.net
www.investiniran.ir
www.nourlaw.com
Privatizacija in investicije
Investicije v nakupe podjetij v Irau še niso možne. Lahko pa tujci investirajo v tako imenovanih trgovskih in ekonomskih conah. Investitorji so v teh conah deležni številnih olajšav pri davkih na dobiček, pri izvozu v Iran in pri trgovanju z Iranom. So pa te ekonomske cone tudi izvrstne odskočne deske za trgovanje z drugimi islamskimi deželami in celotnim Bližnjim vzhodom.
Zaposlovanje
Zaposlovanje se deli na zaposlovanje domače in zaposlovanje tuje delovne sile. Pri zaposlovanju domačinov velja upoštevati 17-odstotno povprečno brezposelnost, pri čemer dodatni problem predstavlja veliko število mladih, ki imajo srednjo in univerzitetno izobrazbo, a vseeno težko pridejo do zaposlitve, saj se poleg izobrazbe upošteva še vrsta drugih dejavnikov, povezanih z religijo.
Med tujo delovno silo prevladujejo delavci iz sosednjega Afganistana. Pred vojno v Afganistanu jih je bilo okoli dva milijona, od katerih se jih je približno tretjina vrnila v svojo domovino. Opravljajo predvsem slabše vrednotena dela, ki jih Iranci kljub brezposelnosti niso pripravljeni sprejeti.
Slovenski državljani bi težko dobili zaposlitev v nižjem razredu vrednotenega dela, saj to v večini pripada Afganistancem. Izkušnje kažejo, da delovna sila, ki prihaja iz Evrope, temelji na višji in visokošolski izobrazbi. Ti profili so v Iranu zelo zaželeni, delodajalci pa so pripravljeni tudi razmeroma hitro urediti delovno dovoljenje. Bolj kot pridobitev delovne vize predstavlja problem plačilo v lokalni valuti (rial), ki je za večino tujcev prenizko. V veliko pomoč pri urejanju dovoljenj za bivanje in delo je slovenska ambasada v Teheranu.
Cena za delo, ki ga opravljajo domačini, je odvisna od dogovora z delodajalcem. Letni dohodek kvalificiranega delavca znaša 4200 EUR ali 350 EUR mesečno. Zaposleni morajo plačati še 23-odstotno dajatev za socialo in davek, ki je odvisna od višine dohodka. Pri tem je treba upoštevati, da vsi zaposleni domačini prejemajo mesečno kupone za zelo poceni nakup hrane in potrebščin, ob koncu leta pa dobivajo še preproge, ozimnico in podobne dobrine, kar mesečni znesek nekoliko dvigne.
Omeniti velja še sivo ekonomijo, ki je lahko velika konkurenca uradno zaposlenim ljudem. V Iranu je »na črno« zaposlenih veliko ljudi (uradnih statistik ni), zlasti na jugu države in v južnih delih Teherana. Oblasti dela na črno med domačini ne preganjajo, saj s tem blažijo socialne stiske ljudi.