Poslovna zakonodaja

Predpisi o deviznem poslovanju

Po padcu apartheida je vlada leta 1994 začela s postopkom liberalizacije deviznega trga. Na tem področju sta pomembni dve vladni obvestili, eno iz leta 1998 (Goverment Gazzete št. 18970) in drugo iz leta 1999 (Goverment Gazzete št. 20299). Minister za finance je določil naloge in obveznosti ter s tem dal vsa pooblastila guvernerju centralne banke in generalnemu direktorju direktorata za nadzor menjave. Imenovanih je bilo 26 komercialnih bank (t.i. dilerji) ter dodatnih sedem komercialnih bank z omejeno odgovornostjo. Prek njih se vršijo vse mednarodne transakcije. Imajo pravico kupovanja in prodaje tujih valut pod pogoji in v mejah, ki jih predpiše oddelek za mednarodno menjavo. Imenovane banke niso agenti oddelka nadzora menjave, temveč delujejo v imenu in za račun svojih strank.

Trgovci morajo opravljati svoj posel v skladu s predpisi o deviznem poslovanju ter morajo za določene transakcije pridobiti soglesje South African Reserve Bank. Oddelek za trgovino in industrijo t.i.DTI (The Department of Trade and Industry) ima pri tem tudi svojo vlogo in pooblastila tako, da regulira, omeji oz selekcionira uvoz blaga v JAR, kadar je to v državnem interesu. Na splošno pa se večina blaga lahko uvozi brez omejitev.

Južnoafriška podjetja imajo lahko le račune odprte v domači valuti (rand). Plačila, ki jih domača podjetja vršijo v tujino v tuji valuti, kakor tudi prilivi tuje valute iz tujine se obračunavajo podnevnem nakupnem/prodajnem tečaju domače valute pristojne komercialne banke. Smernice tečajev tuje valute daje centralna banka - Rezerve Bank.
Izjema od zgoraj navedenega so podjetja, ki so registrirana za uvoz in izvoz blaga in storitev pri pristojnem carinskem uradu, ki je pod okriljem davčne uprave SARS (South African Revenue Service) in imajo zato predpisano carinsko kodo.

Ta podjetja imajo lahko odprt devizni racun, imenovan CFC (Customs Foreign Currency Account). V tem primeru podjetju ni potrebno zamenjati tuje valute v domačo valuto na dan priliva. Tujo valuto lahko podjetje zadrži na računu za nedoločen cas. Plačila v tujino se vršijo direktno iz tega računa. Tako podjetje ni podvrženo tveganju eventuelnega slabega tečaja domače valute.

Standardi in tehnični predpisi

E-pošta: info@sabs.co.za

Informacije o standardih in predpisih v tej državi lahko pridobite preko Kontaktne točke Slovenskega inštituta za standardizacijo. SIST prav tako lahko posreduje pri nabavi standardov iz posameznih držav. Naročila sprejema prodaja SIST, tel. 01/478 30 64, faks. 01/478 30 97, e-pošta: prodaja@sist.si

Predpisi glede etiketiranja in pakiranja

Vse blago, ki je poslano v JAR mora biti označeno in pakirano v skladu z mednarodnim metričnim sistemom
(International System of Limits). Zavoji morajo biti opremljeni z oznako prejemnika in oznako pristanišča in morajo biti oštevilčeni, razen v primerih, kjer je možna identifikacija brez številke.

Posebne označbe so potrebne za:

• tekstilno blago, ki vsebuje ovčjo volno,
• potencialno škodljiva zdravila in hrano.

Etiketiranje mora biti v angleškem jeziku. Za nekatere izdelke je priporočeno etiketiranje v angleškem in afrikanskem jeziku. Izdelki, pakirani v ovoje iz naravnih materialov ali vlaken, morajo biti opremljeni z uradnim spričevalom, ki potrjuje, da so bili ovoji predhodno dezinfecirani.

PACSA (Packaging Council of South Africa) na svoji spletni strani, ki je v angleščini, podrobno predstavlja vse, kar mora tuji poslovni partner vedeti o pakiranju v JAR. Sprejet je tako imenovani naravovarstveni kodeks prakse (Enviromental Code of Practice), ki ga na spletni strani podrobneje opisujejo.
Institute of Packaging SA je organizacija, ki ponuja enoletno šolanje za pridobitev diplome na področju pakiranja.
Področje etiketiranja urejata Merchandise Marks Act št.117 od 1941 in Unauthorised use of Emblems Act št.37 od 1961. Oba akta sta povzeta po WTO sporazumu katerega podpisnica je tudi JAR.

Patenti in blagovne znamke

JAR je podpisnica različnih mednarodnih sporazumov in konvencij o varstvu intelektualne lastnine. Kot podpisnica WTO-TRIPS, World Trade Organisation Agreement on Trade Related Aspects of Intellectual Property Rights, je JAR zavezana k izpolnjevanju kompleta osnovnih standardov za zaščito intelektualne lastnine, ki so navedeni v omenjenem sporazumu.

Patenti
Akt o patentih, 1978 TRIPS določa, da je patent lahko potrjen za katero koli iznajdbo, ki vključuje inovativne dosežke in ki jih je možno uporabiti v trgovinskem poslovanju, industriji ali v poljedelstvu.

Skladno z omenjenim aktom se ne prizna kot iznajdba:

• odkritje,
• znanstvena teorija.
• matematična teorija,
• literatura, glasbene igre in umetnostna dela ali katero koli estetsko ustvarjanje,
• sheme, zakonitosti ali metode, ki se uporabljajo pri prikazovanju mentalnih dejanj ali igranju iger ali pri opravljanju posla,
• računalniški programi,
• predstavitev informacij.

Veljavnost patenta je dvajset let od datuma vložitve zahtevka. Plačilo obnovitve pravice patenta je treba plačati pred iztekom tretjega leta od datuma vložitve. V nasprotnem primeru je pravica patenta izbrisana iz registra.

Blagovne znamke
Akt o blagovni znamki, 1993, TRIPS določa pogoje registracije blagovne znamke in njeno zaščito. Definicija znamke je podrobneje opisana v poglavju št. 2 akta o blagovni znamki, ki navaja, da je znamka kateri koli znak, ki je grafično predstavljen kot načrt, ime, beseda, pismo, številke, oblika, sestava, vzorec, ornament, barva, embalaža za blago ali katera koli kombinacija predhodno omenjenega.

JAR priznava, kot blagovno znamko tudi t.i. storitveno znamko, ki je vezana na določeno storitev. Lahko je v obliki priporočila ali pa služi le kot predstavitev določene storitve.

Pri vložitvi zahtevkov za blagovne znamke uporabljajo mednarodno klasifikacijo blaga in storitev iz Nice (Nice International Classification),ki določa, da je potrebno za vsak razred klasifikacije vložiti ločen zahtevek. Vloga za registracijo ene blagovne znamke za različne razrede klasifikacije ni veljavna.

Rok za potrditev registracije blagovne znamke je povprečno trideset mesecev od datuma vložitve zahtevka. Zahtevki so najprej predloženi oddelku za blagovne znamke (Register of Trade Marks) v podroben pregled. Če je znamka potrjena je objavljena v publikaciji Patent Journal. Tri mesece od datuma objave ima katera koli tretja oseba skladno z določili akta o blagovni znamki (Trade Marks Act) možnost nasprotovanja registraciji.

V primeru, da ni nobenih pripomb k registraciji blagovne znamke, se ta registrira za obdobje desetih let od datuma vložitve zahtevka. Zahtevek za obnovo registracije po tem roku je možen, vendar proti plačilu stroškov za obnovo registracije

Nadzor uvoza

Nadzor uvoza je pod okriljem SARB (South African Reserve Bank).
Da bi vlada zagotovila boljši carinski nadzor nad uvozom blaga v JAR in s tem tudi bolj učinkovit prihodek v državno blagajno, je v zadnjih nekaj letih zmanjšala število lokacij namenjenih komercialnemu carinjenju blaga na cestnih mejnih prehodih, v pristaniščih, letališčih in železniških lokacijah.

Poseben nadzor nad uvozom blaga vlada vrši v primerih predpisanih v t.i. »Import Export Act« v poglavju št 2. kjer omenja, da lahko pooblaščeno ministrstvo v uradnem listu objavi prepoved uvoza določenega blaga v RSA, kadar smatra, da je to v javnem interesu. Pristojno ministrstvo tudi predpiše, katero blago se lahko uvozi vendar le pod pogoji, ki jih predpisuje uvozno dovoljenje, ki ga izda ministrstvo ali pa njegov pooblaščeni organ.
Vloge za pridobitev tovrstnih dovoljenj morajo biti predložene v predpisani obliki.

Uvoz blaga in storitev se delno nadzira tudi s pomočjo dovoljenj, zahtev, prepovedi in kvot. Uvozna dovoljenja se izdajajo le za specifično blago. Izdaja jih direktor za nadzor uvoza in izvoza pri oddelku za trgovino in industrijo. Dovoljenja je potrebno pridobiti še pred fizičnim pošiljanjem blaga, v nasprotnem primeru mora uvoznik plačati kazen. Za nekatere vrste blaga je potrebno pridobiti še dovoljenje oddelka za kmetijstvo pri zdravstvenem ali okoljskem ministrstvu.
Namen takega nadzora je predvsem zagotoviti nadzor uvoza rabljenega blaga, ki bi lahko ogrozil industrijo. Enako se na ta način vrši kontrola pri uvozu ali izvozu tistih vrst blaga, ki so tako ali drugače vezane na naravovarstvene, zdravstvene in varnostne predpise.

Poleg nadzora nad uvozom blaga obstaja tudi t.i. nadzor plačil, ki so povezana z nakupom in uvozom blaga iz tujine. Vršijo ga pooblaščene banke, ki s tem zagotavljajo :

• da je blago, za katerega je bilo plačilo izvršeno res uvoženo in prejeto v JAR,
• da je blago prispelo v predpisanih količinah ter da odgovarja opisu in kvaliteti,
• da so cene pravilne,
• da plačilo ni bilo izvršeno prezgodaj.

Obe vrsti nadzora pripomoreta pri izvajanju tako nadzora nad blagom samim kot tudi nadzora nad izvajanjem politike menjalniških razmerij.

Za pridobitev boljših informacij je priporočljivo, da se tuje firme obrnejo na njihove lokalne Gospodarske zbornice ali mednarodne prevoznike ali njihove agente ali pa na Department of Trade & Industry, Directorate Import & Export Control.

Uvozna dovoljenja:

Uvozna dovoljenja so zahtevana ob uvozu določenega blaga, ki je našteto v Shemi št. 1, v t.i. Import Regulations Act.

Oddelki, ki izdajajo dovoljenja v odvisnosti od vrste blaga so:

• Department of Agriculture
• Department of Water Affairs

• Department of Sea Fisheries

• Department of Trade and Industry

• Department of Mineral and Energy Affairs
• Department of Health

Najbolj pogoste vrste spričeval, ki jih zahtevajo Južnoafriške oblasti pred izdajo uvoznega dovoljenja so:

• Phytosanitary certificate: To spričevalo je zahtevano pri uvozu rastlin in rastlinskih izdelkov (semena, čebulice, rezano cvetje ipd.)
• Veterinary helth certificate: Spričevalo je zahtevano ob uvozu živali, svežega, ohlajenega ali zmrznjenega mesa in določenih vrst konzerviranih mesnih izdelkov. Spričevalo se zahteva v namen preprečevanja določenih vrst živalskih bolezni. Južna Afrika je podpisala precejšnje število mednarodnih sporazumov z različnimi državami in sicer glede pogojev uvoza živali, mesa in mesnih izdelkov v JAR.
• Fumigation certificate: Ta dokument dokazuje, da so bili določeni materiali, ki so običajno namenjeni pakiranju, kot npr. lesene palete, les, volna ipd. ter tudi oblačila iz druge roke ali pa določeni drugi izdelki, odimljeni oz. razkuženi. Spričevala so izdana s strani specializiranih ustanov ter morajo vsebovati določene podatke kot npr. namen obdelave, vrsta izdelka, temperaturni razpon obdelave, kemikalije in vsebnost kemikalij uporabljenih v obdelavi, ipd. Zelo pomembno je omeniti, da so pošiljke, ki so pakirane v zaboje ali naložene na palete, proste insekticidov ali plesni. V primeru, da postopek ni v redu opravljen bo pošiljatelj nosil vse stroške obdelave v JAR. Stroške mora pokriti še pred postopkom carinjenja.
   
• Inspection certificate: Čeprav Južnoafriške oblasti ne zahtevajo inšpekcijsko spričevalo ob uvozu, ga lahko uvoznik zahteva posebej. Najpogosteje so to uvozniki s področja prehrambene industrije. V večini primerov gre za uvoz izdelka novega dobavitelja. Spričevalo mora biti izdano s strani priznane inšpekcijske organizacije.

• Quality certificate: To spričevalo se običajno zahteva ob uvozu svežega ali predelanega sadja in zelenjave. Spričevalo mora biti izdano pred fizičnim izvozom blaga iz države dobavitelja.

• South African Bureau of Standards (SABS) Report: Južnoafriški Inštitut za standardizacijo izda v določenih primerih t.i. primerjalno spričevalo (compulsory standard specification) na specifične vrste blaga, kot npr.:

• Dangerous Goods Documentary Requirements.
  Obstaja cela vrsta navodil glede pošiljanja nevarnega blaga. Vsi mednarodno priznani špediterji imajo v ta namen že v naprej pripravljene obrazce z navodili kako postopati ob pošiljanju tovrstnih izdelkov.
   

Več informacij:

• Carinski postopki,
• Market Access Database.